Rolleiflex

Hotelska soba je kljub napol odprtem oknu, ki je gledala na italijansko prestopnico imela neko zamejenost, odtujenost od ulic, ki so zavijale po svoje, vabile v svoje notranjosti kot da noči ne bi potrebovali za smelo atmosfero, mističnost zavojev je bila dovolj. In najino iskanje bara, zamolki zaradi jezikovnih pregrad, hkratno združevanje v umetnosti (čeprav takrat še nisem pogledala nobenega filma Jean Luca-Godarda, ki mu je pripisoval visoko vrednost) se je kasneje zlilo v Tibero, ob njeni obali ni kavarn ali splavov, kjer bi se ljudje zaljubljali, ampak samo mravlje, ki so naju napadle, ko sva želela oditi. Bilo je neko zaupanje, ki se mu lahko prepustiš, verjetno ravno zato ker sva vedela, da se ne bova več videla. Kratka in iskriva vez, kjer si lahko dovoliš skoraj vse, uživaš v brezmejnosti. Ko sva se poljubljala, se ni ustavljal, čeprav je izgledal precej umirjen, uglajen in me je ves čas hoje spraševal, ali sem v redu, si je tukaj dovolil spluti do konca. Ko se je obiral po mojem telesu, je puščal sledi, ki sva jih našla skupaj, naključne, ko sva se v velikem mestu izgubila na sto načinov, samo zato da bi se dokopala do vogala, kjer se človek stakne s človekom, kjer vse prehojeno in kar spremlja ugasne in ostaneta samo dva.