Intervju s Tjašo Črnigoj, avtorico projekta Spolna vzgoja II
Od kod ideja za projekt?
Predvsem iz občutka, da je pravi čas za to, da v gledališkem kontekstu obravnavamo seksualni užitek oz. pravico do seksualnega užitka kot človekovo pravico. Vznemirljivo se mi je zdelo zamisliti si niz dogodkov, ki bi skozi preplet osebnih zgodb in informacij razpirali žgoče teme s področja spolnosti in spolne vzgoje. Na oseben in ranljiv, hkrati pa družbenokritičen ter dokumentarističen način. To je nekaj, česar pravzaprav še nisem videla, pa sem si želela, da bi.
Po predhodnem raziskovanju, prebiranju in pogovorih sem dobila vtis, da so ženske v spolnosti še vedno zelo podrejene, zatirane, da pravzaprav zelo malo vejo o tem, kaj si sploh želijo in kako vzpostavljati okoliščine za to, da bi to sploh lahko raziskovale, odkrivale in bile v zvezi s tem ustvarjalne. Hkrati pa se mi je takrat, ko sem Alji Lobnik in ekipi Maske predlagala ta projekt, zdelo, da je družbeni trenutek vendarle nekako pravi, da to področje malo preizprašamo, da ga predvsem naredimo bolj vidnega ter da spolnost obravnavamo kot pomembno področje prizadevanj za enakopravnost. Ne nazadnje je to velik in pomemben del naše človeške izkušnje.
V času, ko je v meni zorela ideja za ta projekt, je bila zame navdihujoča knjiga Feminizem in moč ljubezni (Feminism and the Power of Love); gre za interdisciplinarni zbornik o seksualni ljubezni in njenem transformativnem potencialu, tako za posameznico kot za družbo. Vznemirljivo se mi je zdelo o seksualni ljubezni razmišljati kot o nečem, kar je transgresivno na zelo telesen način, kar lahko podžiga ustvarjalnost na različnih ravneh in je potemtakem lahko tudi vir opolnomočenja za različne skupine, ki so zatirane. Zato je pomembno, da se zavedamo, da je to pravica za vse in ne razkošje, ki pripada samo privilegiranim.
Še posebej je o tem pomembno govoriti zaradi vseh pretresljivih pričevanj o spolnem nasilju, ki zlasti v zadnjih letih pogumno, odločno in vztrajno prihajajo na plano in povzročajo počasne, a velike spremembe v družbi. Boj proti nasilju je zame neločljiv od zavzemanja za pravico do tega, da se imamo v telesnih srečanjih z drugimi lepo, da nam je prijetno in da se počutimo kot osebe. Menim, da je pomembno ozaveščati o tem, da je ali pa bi lahko bila spolnost za nas področje, ki nas izpolnjuje in ki oplaja tudi druga področja naših življenj. Vsaka oseba ima pravico do tega. Moj občutek je, da se tega kot družba ne zavedamo dovolj.
So mogoče kakšni specifični primeri stvari, strategij, za katere ste v ustvarjalnem procesu ugotovile, da so nujne, da jih potrebujete?
Menim, da je zelo pomembno, da gre za daljši ustvarjalni proces, ki traja več kot eno leto, saj nam to daje možnost, da se bolj poglobimo v gradivo, kot če bi šlo za bolj konvencionalen format gledališkega procesa. Pa tudi to, da smo prve tri mesece procesa performerke in jaz delale kot skupina po principu nekakšnega laboratorija. Prinašale smo prizore in različne materiale, tako so se začele izrisovati teme, ki jih bodo obravnavala posamezna predavanja-performansi.
Veliko razmišljam o razmerjih moči v naši skupini in o tem, kaj na tej ravni pomenita avtonomija in konsenzualnost. Kako lahko kot režiserka v zvezi s tem delujem ozaveščeno. Hkrati pa tudi, kaj potrebujem jaz, da sem lahko avtonomna, ustvarjalna in da lahko v delu uživam.
Že od začetka sem si zamislila, da bo projekt temeljil na osebnih zgodbah žensk o njihovih izkušnjah, željah, težavah. Pri intervjujih s tistimi, ki si želijo deliti svoje zgodbe, je ves čas prisotno etično vprašanje, kako ravnati z zgodbo nekoga drugega. Skušamo biti zveste tako zgodbi kot osebi in z zgodbo delati odgovorno ter spoštljivo do osebe, ki nam jo je povedala. Menim, da je zelo pomembno, da pri intervjuvanju in pri ustvarjanju z njihovimi zgodbami ne bi od nekoga zgolj nečesa vzele, pač pa da bi bil bolj občutek, da si nekaj delimo. Od tega, da je že vsak intervju sam po sebi posebna izkušnja, do tega, da vse skupaj pletemo niti zgodb, ki so pomembne za skupnost.
Vtis imam, da bodo glede na uprizoritvene strategije posamezna predavanja-performansi med seboj zelo različna. Vsaka od performerk in tudi vsaka tema ali pa prav srečanje ene z drugo ponuja posebno uprizoritveno strategijo. Hkrati se mi zdi v tej različnosti vznemirljivo odkrivati tudi določeno kontinuiteto in povezave. Ta kontinuiteta je prisotna že v tem, da ves čas raziskujemo polje med uprizarjanjem in informiranjem ter uporabljamo postopke dokumentarnega gledališča, preizkušamo načine, kako osebne zgodbe in izkušnje anonimnih intervjuvank postaviti na oder. Obenem pa kontinuiteto prinašajo stalne sodelavke in soustvarjalke projekta, ki bodo s svojo poetiko in vizijo sveta vpletene v vsa predavanja-performanse.
Katere teme so v projektu torej v ospredju?
Ključne teme, s katerimi se ukvarjamo, so: vaginizem in boleči spolni odnosi, soglasje, alternativne seksualne prakse, seksualni užitek žensk s hendikepom in zgodovina spolne vzgoje v Jugoslaviji.
Prvi dve v nizu predavanj-performansov se lotevata vaginizma in soglasja. Vaginizem velja za najhujšo spolno motnjo pri ženskah, a je slabo poznan in tabuiziran. Gre za krč mišic medeničnega dna, zaradi katerega je penetracija popolnoma onemogočena, čeprav si je ženska želi. Vzrok za vaginizem je strah pred penetracijo. Na to vplivajo osebnostni dejavniki, zelo pomembni pa so tudi kulturni, na primer pomanjkanje spolne vzgoje, tradicionalna krščanska miselnost itd. Poleg tega je vaginizem pogostejši pri ženskah, ki so v preteklosti doživele spolno zlorabo. Ukvarjamo se še z motnjo bolečih spolnih odnosov, pri katerih je penetracija možna, a boleča. Ta motnja je bistveno pogostejša kot vaginizem, po nekaterih raziskavah naj bi boleče spolne odnose izkušalo tudi do 40 odstotkov žensk.
Druga pomembna tema je soglasje. Raziskujemo sodobno feministično misel o tem, kaj sploh je soglasje in kaj pomeni avtonomija v spolnosti. V zadnjem času veliko govorimo o pomenu soglasja in zdi se, da vsi vemo, kaj to je in da je to nekaj jasnega. Ko pa se začnemo bolj poglobljeno pogovarjati o tem, vidimo, da je to področje polno nesporazumov, dvomov, preizpraševanja mej itd. Soglasje je vedno nekaj družbenega in sodobna feministična misel gleda na spolnost kot na družbeni konstrukt, ki se odvija po določenih scenarijih. Zanimajo jo razmerja moči v spolnosti, saj ta odražajo razmerja moči v družbi, preizpraševanje scenarijev, po katerih seksamo, in ustaljenih vlog, ki jih ob tem igramo.
Obe temi opozarjata na številne nevralgične točke v družbi, ki zadevajo to, kakšna pričakovanja in norme imamo v zvezi s spolnostjo žensk in kako se to zelo konkretno kaže v njihovih telesih ter v medčloveških odnosih, v katere vstopajo.
Kdo vse sodeluje v projektu, kako delate?
Ekipo performerk sestavljajo Lina Akif, Nika Rozman, Sendi Bakotić in Vanda Velagić. Zamislila sem si, da imata Nika in Lina vsaka po dve predavanji-performansa, Sendi in Vanda pa eno skupaj. Prve tri mesece smo delale vse skupaj, kot skupina. Začele smo iz čisto osebnih zgodb, potem pa smo postopoma vpletale še druge materiale, ki so prihajali z raziskavo, bodisi z branjem, intervjuji … Tako so nastali osnutki predavanj-performansov in v začetku novembra sva potem z Niko Rozman nadaljevali delo na prvih dveh predavanjih-performansih, pridružile pa so se nama še Tea Vidmar, avtorica glasbe in vokalna performerka, ter soavtorici scenografka Barbara Kapelj in kostumografka Tijana Todorović. Seveda pa še vse_i ostale_i sodelavke_ci, brez katerih projekta ne bi bilo: Tina Dobnik, Klara Otorepec, Marijan Sajovic, Hana Vodeb, Urška Comino, Helena Grahek, Igor Remeta, Manca Vukelič in Mina Fina. Potem si tukaj še ti, Tery. Strokovnjakinje_i, ki so se pogovarjale_i z nami. In vse_i druge_i, ki so na različne načine pomagale_i. In seveda anonimne intervjuvanke, ki so svoje zgodbe delile z nami.
Poleg tega pri projektu sodeluje skupina strokovnih sodelavk: Alja Lobnik, ki se ukvarja s pregledom nad reprezentacijo seksualnega užitka žensk v umetnosti, dr. Gabriela Simetinger je z nami pri obravnavi vaginizma in bolečih spolnih odnosov, dr. Maja Vehar pa nam svetuje pri temi zgodovine spolne vzgoje v Jugoslaviji. Ta ekipa še ni dokončna, najverjetneje se nam bo pridružil še kdo.
Kaj je Spolna vzgoja I in kako se druga stopnja razlikuje od nje?
Spolna vzgoja I je spolna vzgoja, ki smo je (bile_i) deležne_i v šolah. Ta se sicer razlikuje glede na generacijo in šolo, toda vsem je skupno to, da je je (bilo) zelo malo in da poudarja predvsem reproduktivno vlogo ženske ter opozarja na nevarnost spolno prenosljivih okužb. Prav tako pa je spolna vzgoja tudi vse drugo, kar nam med odraščanjem in v življenju vceplja prepričanja v zvezi s spolnostjo. Tako da je Spolna vzgoja I po mojem mnenju vse od mainstream pornografije, ki ženske pogosto degradira, do pravil o oblačenju v šolah, s katerimi naj bi prek nadzorovanja ženskih teles nadzirali moške seksualne želje, do samega dejstva, da je spolnost, še posebej spolnost žensk, v naši družbi še vedno velik tabu.
Spolna vzgoja II je poskus zavzemanja distance do vsega tega ter dajanje prostora tistemu, kar je spregledano in potlačeno.
Ali ima Spolna vzgoja II kakšno ciljno skupino?
Želimo si predvsem, da bi nagovorila čim širši spekter odraslih.
Kakšno vlogo ima pri tem gledališki medij?
Gledališče je prostor skupnosti; v gledališču se v istem prostoru zbere skupina ljudi, da bi delila trenutek, dogodek, zgodbo. Menim, da je razpirati tovrstne teme v gledališču nekaj edinstvenega. Še posebej če jih razpiramo na dokumentarističen način in z osebnimi zgodbami. Spolnost naj bi pripadala zasebnosti, o njej se nismo vajeni na ranljiv način pogovarjati v skupinah. Nismo vajeni, da bi kdo o tem na takšen način spregovoril v gledališkem kontekstu, hkrati pa je to nujno, saj gre za pomembno temo, ki si zasluži, da jo jemljemo resno.
Ali obstaja idealna skupnost, ki ne potrebuje Spolne vzgoje II?
Ne predstavljam si skupnosti, v kateri spolne vzgoje ne bi bilo, saj naše okolje vedno deluje kot imaginarij, prek katerega dojemamo spolnost. Je pa to nekaj, česar se lahko bolj ali pa manj zavedamo. Vsekakor bi si želela skupnosti, ki bi se tega bolj zavedala, ki bi bila v zvezi s tem ustvarjalna ter bolj enakopravna in solidarna.
Kaj je zate cilj in sanjski rezultat tega projekta?
Želim si, da bi osebam, ki bodo prišle na naša predavanja-performanse, ta nekaj pomenila. Da bi jih zgodbe spomnile na njihove lastne izkušnje in jim dale občutek, da niso same. Ter da pravica do tega, da ti je v spolnosti lepo in prijetno, ni nekaj obrobnega, trivialnega, banalnega, pač pa je to pomemben del naše človeške izkušnje in pravzaprav nekaj eksistencialnega. Poleg tega si želim tudi, da bi udeleženke_ci naših predavanj-performansov izvedele_i kaj novega, kar bi jim morda zbudilo radovednost in jih opogumilo za nadaljnje raziskovanje.
Kakšno vlogo ima užitek v sodobni družbi in zakaj ga je pomembno promovirati?
Zdi se, da je naša družba obsedena z užitkom. Zdi se, da užitek promovirajo na vsakem koraku. Vendar je užitek žensk ob vsem tem še vedno velik tabu. Ženske so v neoliberalni patriarhalni družbi postavljene v vlogo objekta ali pa po drugi strani v vlogo asertivnih emancipiranih žensk, ki točno vedo, kaj hočejo, in si to vzamejo. Užitek, kakršen v naših predavanjih-performansih zanima nas, je enakopravnejši. Poleg tega pa tudi užitek, ki samega sebe nikoli do potankosti ne pozna in ne razume. Ki ni vedno do konca premišljen, ki je ves čas v nastajanju, raziskovanju in ustvarjanju. Užitek, ki te preseneti, ki je zagoneten, ki je poln napak in nerodnosti, ki se izmika šablonam, ki je nepravilen in dopušča ranljivost.
Pogovarjala se je Tery Žeželj.
Lektorirali sta Mateja Dermelj in Tina Malič.