Maja Vehar: Kratek pregled zgodovine spolne vzgoje na Slovenskem po drugi svetovni vojni
Odnos do spolnosti se je skozi čas spreminjal – od reduciranja spolnosti na reproduktivno sredstvo do njenega dojemanja kot vira užitka.[1] Tako kot v večini evropskih držav je bil pred drugo svetovno vojno na Slovenskem odnos do spolnosti podrejen krščanstvu,[2] ki je spolno vzgojo gradilo na molku, grehu in sramu.[3] So se pa med obema vojnama že pojavljale liberalnejše pobude za preventivno spolno vzgojo na individualni in šolski ravni.[4] V tem času so nastale tudi pobude za sprostitev zakona o splavu, ki je razen pri medicinski indikaciji (od leta 1929) veljal za kaznivo dejanje.[5] Ker zanesljiva kontracepcijska sredstva niso bila dostopna, se je veliko žensk odločalo za nelegalni splav, katerega posledice so bile pogosto hude ali celo usodne.[6] Zaradi tega so se ženska društva začela že v času med obema vojnama v okviru emancipacijskih zahtev zavzemati tudi za legalizacijo splava.[7] Emancipacijske zahteve, ki so vključevale področje spolnosti, je imela tudi Vida Tomšič in jih je javno izrazila na 5. državni konferenci Komunistične partije Jugoslavije v Dubravi pri Zagrebu leta 1940.[8]
O odnosu do reproduktivnega in spolnega zdravja so se spraševali tudi med drugo svetovno vojno v okviru partizanskega zdravstva.[9] Korenit preobrat v dojemanju spolnosti ter istočasno kontracepcije, splava in spolne vzgoje pa je tako v svetu kot na Slovenskem in v celotni Jugoslaviji[10] nastopil po drugi svetovni vojni, ko je prišlo do gospodarskih, ekonomskih in družbenih sprememb. Te so prinesle uresničitev marsikatere emancipacijske zahteve – npr. možnost ločitve, pravice nezakonskih otrok,[11] žensko volilno pravico. Od žensk se je pričakovalo, da bodo aktivne tudi v gospodarstvu.[12] Zakoni in drugi dejavniki, »npr. industrializacija, urbanizacija, množično zaposlovanje, socialna in ekonomska mobilnost posameznika, razvoj varstvenih, vzgojnih, izobraževalnih in posvetovalnih ustanov, prehajanje individualnega gospodinjstva v družbeno dejavnost, razvoj tehnike in množična ekspanzija komunikacijskih sredstev, želja po manjši družini in višjem standardu, poleg tega se je v družbi nakazovala želja po manjši družini in s tem doseganje boljšega standarda,«[13] so napovedovali spremembe v odnosih med spoloma. Kljub temu pa je hitro postalo jasno, da je proces preveč kompleksen in da do uveljavitve v praksi ne bo prišlo samodejno. Na terenu so namreč zaznavali, da vzgoja, odnosi in skrb za spolno in reproduktivno zdravje pogosto niso bili primerni, opazna je bila nezrelost, pa tudi zastarela miselnost, predsodki, vraževerje in konservativnost. Poleg tega so bili alarmantni številni splavi in njihove posledice, slabo zdravstveno stanje mater in dojenčkov, spolne bolezni, prisotnost dvojne morale, patriarhalnost ipd.[14] To so hoteli spremeniti s konkretnimi ukrepi na področju zakonodaje, zdravstvene zaščite mater in otrok ter načrtovanja družine, ki so jih uvajali od začetka petdesetih do konca sedemdesetih let 20. stoletja.
Med pomembnejšimi je zagotovo postopno sproščanje zakonodaje na področju splava. V začetku petdesetih let so ukinili kazen za ženske, ki so opravile splav, saj so si želeli, da bi se ženske hitreje zatekle po zdravniško pomoč, če bi po nelegalnem splavu prišlo do zapletov. Poleg medicinske in pravne indikacije pa je nova uredba komisijam omogočala, da so odobrile splav tudi zaradi medicinsko-socialne indikacije.[15] Kljub sprostitvi zakonodaje se moramo zavedati, da je bil postopek pred komisijo zapleten in ponižujoč,[16] obenem pa je bila novo sprejeta zakonodaja ves čas na preizkušnji. Leta 1953 so prepoved splava in vnovično kazensko odgovornost žensk zahtevali celo v resoluciji kongresa jugoslovanskih ginekologov in porodničarjev, v kateri so obenem kontracepcijo označili kot neučinkovit in depopulacijski ukrep.[17]
Konservativni nazori so bili v začetku šestdesetih let preglašeni, saj je bil narejen korak k dostopnejšemu strokovnemu splavu. Uredba iz leta 1960 je namreč omogočala tudi splav iz socialnih razlogov.[18] Najpogosteje so bile to socialno-ekonomske težave, stanovanjske razmere, osebne in družinske razmere, bolezni v družini in tudi alkoholizem.[19]Prosilke za splav so prihajale iz različnih starostnih in statusnih skupin. Najpogosteje so bile to poročene ženske,[20] ki so že imele otroke in so se preživljale kot delavke.[21] Za marsikatero od njih je bil splav edini izhod v sili, saj so živele v težkih razmerah, zanesljiva kontracepcijska sredstva pa jim niso bila dostopna oz. se njihovi partnerji niso strinjali z njihovo uporabo.[22] Z nezaželeno nosečnostjo in nestrokovnim splavom so tvegale resne posledice. Ne preseneča, da so imele do spolnosti zato hladen odnos. Centralni ginekološki dispanzer v Ljubljani je namreč v študiji na primeru 585 žensk frigidnost opazil pri 72,09 %.[23]
Opisani, pa tudi drugi vzroki so privedli do tega, da se je začela razvijati ideja o humanem načrtovanju družine in humanih odnosih med spoloma, po kateri bi bil splav šele zadnja možnost za urejanje števila rojstev, v ospredje pa sta bili postavljeni zanesljiva kontracepcija in spolna vzgoja. Pri tem so sodelovali politiki (med vidnejšimi je bila Vida Tomšič) in oblastni organi, strokovnjaki (npr. zdravniki, med katerimi je pomembno vlogo odigral Franc Novak – Luka, kasneje pa Lidija Andolšek Jeras) in družbeno-politične organizacije (npr. Rdeči križ, Zveza prijateljev mladine Slovenije, AFŽ in njene naslednice idr.).[24]
Zagotovo je bil prelomen nastop Franca Novaka pred Svetom za zdravstvo in socialno politiko Ljudske republike Slovenije na 27. seji, ki je potekala 28. marca 1955.[25] Svetu je predlagal, da oblikuje načelno stališče o kontracepciji in se zavzame za njeno popularizacijo, kar je zajemalo pripravo pravnih podlag, okrepitev dispanzerjev, spremembe na področju zakonodaje o splavu, podporo za izdelavo in uvoz kontracepcije itd.[26] Strnemo lahko, da je izpostavil tri ključne točke: domačo proizvodnjo kontracepcijskih sredstev, razširitev kontracepcijske službe ter uvedbo spolne vzgoje.[27] Njegova pobuda je naletela na plodna tla. Še istega leta so pri Centralnem ginekološkem dispanzerju v Ljubljani odprli prvo posvetovalnico za kontracepcijo v Jugoslaviji.[28] Vodstvo ljubljanske klinike za ginekologijo in porodništvo pa je dalo pobudo za izdelovanje kontracepcijskih sredstev za ženske.[29]
Namen je bil, da bi prebivalstvo posegalo po zanesljivih in varnih metodah kontracepcije. V petdesetih letih sta za takšni veljali diafragma, ki je odločitev o načrtovanju družine omogočala ženski, in spermicidna pasta, vendar ju je bilo treba za široko uporabo na jugoslovanskem tržišču šele zagotoviti. V ta namen je Franc Novak leta 1950 iz Londona prinesel vzorce spermicidov in diafragme.[30] Nato so takšna sredstva pričela proizvajati domača podjetja. Lek je npr. izdeloval antispermicidno pasto Genosan, spomladi leta 1955 pa je diafragme začela izdelovati Sava.[31]
Z leti se je kljub težavam število posvetovalnic za kontracepcijo širilo, povečeval pa se je tudi nabor kontracepcijskih sredstev. K temu so pripomogle republiška in zvezna podpora in opredelitev kontracepcije kot najbolj humanega načina načrtovanja družine.[32] Sklenjeno je bilo, da mora biti sodobna in zanesljiva kontracepcija dostopna vsem in da mora biti sestavni del zdravstvene in socialne službe. Zavzemali pa so se tudi za humanizacijo postopka splava in za uvedbo spolne vzgoje, ki bo temeljila na načelu enakopravnosti spolov.[33] Spolna vzgoja se je tako odmaknila od načel, ki so veljala pred drugo svetovno vojno, njen cilj pa je bil vzgojiti državljana, ki se bo zavedal odgovornosti do sebe, družbe in potomstva.[34] Takšna spolna vzgoja ni mogla temeljiti le na posredovanju znanja o anatomiji in fiziologiji spolnih organov ter o poteku razmnoževanja človeške vrste. Opredeljena je bila namreč kot preplet podajanja bioloških informacij in moralnega vzgajanja.[35] Zato so spolno vzgojo videli kot nujno sestavino družbene in moralne vzgoje.[36] Poleg tega, da so jo uvrstili v ta kontekst, so s tradicijo prelomili tudi pri drugih načelih. Kot primerna spolna vzgoja namreč niso bila opredeljena vsa prizadevanja na tem področju, ampak le tista, ki so temeljila na sodobnih strokovnih in znanstvenih dognanjih. Prav tako je bilo treba poskrbeti, da je spolna vzgoja potekala sistematično,[37] in sicer pravočasno, primerno starosti in zrelosti ter skozi vse življenje.[38] Jasno je, da tako kompleksno zastavljenih načel ni mogel izpolnjevati kdorkoli, ampak je moral biti primerno strokovno usposobljen.[39] Obenem pa je problematika nakazala, da zgolj posamezne skupine niso sposobne rešiti nastalih težav, zato se je izoblikovalo načelo o spolni vzgoji kot nalogi celotne družbe.[40]
Sistematičnost, postopnost in vseživljenjskost so narekovale načrtovanje različnih oblik spolne vzgoje – od tiste znotraj družine, šolskega sistema, prostočasnih dejavnosti do vzgoje odraslih na priložnostnih predavanjih in tečajih ter obiskov institucij (npr. ambulante). Pri tem lahko sklenemo, da so bile v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni najbolj uspešne predvsem občasne oblike spolnega vzgajanja – npr. šole za vaško mladino, šole za življenje, šole za starše ipd.[41]Nekatere od oblik so bile precej množične. Prve so bile aktualne predvsem v 50. letih in so bile sprva namenjene predvsem dekletom. »V letih 1952 in 1953 je tečaje obiskovalo 228.414 jugoslovanskih deklet, do konca zime 1955/56 pa je tečaj v LRS zajel skoraj 30.000 deklet.«[42] Šole za življenje so bile zelo priljubljene desetletje kasneje. Vrhunec so dosegle na sredini 60. let. Leta 1964 jih je bilo organiziranih 299, udeležencev pa je bilo 19.156.[43] Tudi šole za starše so bile priljubljene. V 60. letih so jih v Sloveniji organizirali v povprečju od 140 do 180 na leto, zajele pa so 8000 udeležencev.[44] Rekordno je bilo leto 1969, ko se je omenjenih šol udeležilo 23.790 oseb.[45]
Obenem je prišlo v tem času do porasta učil in učnih pripomočkov. Izdanih je bilo ogromno priročnikov, ki so jih napisali uveljavljeni zdravniki, spolnovzgojne informacije je objavljal periodični tisk, spolna vzgoja pa je iz tiskanih medijev počasi pronicala še na področje avdio, vizualnih in avdiovizualnih vsebin. Določene vsebine so bile namenjene neposrednemu vzgajanju, druge pa so služile kot vir informacij spolnim vzgojiteljem pri pripravi na delo.[46]
Poleg načel in oblik so bili napredni cilji, ki so jih s spolno vzgojo hoteli doseči. Izredno pomembne vrednote, ki so jih pri spolnosti želeli privzgojiti, so bile svobodna ljubezen, enakopravnost in humanost. Obenem so si prizadevali, da bi spolnost (znotraj monogamne heteroseksualne zveze) veljala za nekaj naravnega, ob čemer so spregovorili tudi o spolnem užitku in podajali nasvete za zadovoljujočo spolnost in odnose med spoloma. Cilj je bil ljudi nagovoriti k uporabi sodobne kontracepcije ter jih posvariti pred nevarnostmi, s kakršnimi se lahko srečajo pri spolnosti. Pri tem je treba upoštevati to, da je bila spolna vzgoja v tistem času predvsem vzgoja za zakonsko in družinsko življenje.[47]
V omenjenih desetletjih so se spreminjale tudi prej opisane oblike spolne vzgoje, zbirka gradiva, namenjenega spolni vzgoji, se je dopolnjevala. Postopno je prišlo do napredka pri kontracepcijskih sredstvih – šestdeseta leta so namreč prinesla hormonsko kontracepcijo in maternični vložek, uveljavljena pa je bila tudi socialna indikacija za splav. Razvijala se je organizacija spolnovzgojnega načrtovanja in dela. Nastajali so organi, ki so se ukvarjali zgolj z vprašanjem spolne vzgoje. Tako smo npr. dobili republiške in zvezni koordinacijski odbor za načrtovanje družine.[48]
Vsa prizadevanja so pomembno prispevala k nadaljnjim dosežkom na tem področju. 25. aprila 1969 je npr. Zvezna skupščina na seji Zveznega odbora in Socialno-zdravstvenega zbora sprejela Resolucijo o planiranju družine,[49] ki je kot temeljno človekovo pravico in dolžnost izpostavila odločanje o številu otrok in presledku med porodi,[50] družbi pa je naložila, da mora zagotavljati potrebne informacije in sredstva na načrtovanje družine.[51] Pravica človeka za svobodno odločanje o rojstvu lastnih otrok je leta 1974 kot prva na svetu našla mesto v novi jugoslovanski ustavi.[52] Zapisana je bila tudi v republiških ustavah, slovenska pa ji je dodala še dolžnost države, da zagotovi ustrezno znanje ter socialno in zdravstveno varstvo na področju načrtovanja družine.[53] Na podlagi tega je nastal zakon o prekinitvi nosečnosti, ki je omogočal splav na zahtevo nosečnice do desetega tedna starosti ploda in je tako postal individualna pravica ženske.[54]
Predstavljeni ukrepi so sicer naleteli na marsikatero oviro, vendar jim je v določeni meri uspelo pripomoči k izboljšanju razmer. Število evidentiranih splavov je npr. leta 1965 v Sloveniji doseglo vrh (16.000) in je pričelo upadati.[55] To je bila posledica povečanja deleža prebivalstva, ki je posegalo po zanesljivih oblikah kontracepcije.[56] Takšen primer je npr. mariborska občina, kjer je zanesljivo kontracepcijo v sredini 70. let uporabljalo kar 35 % žensk, kar je zmanjšalo število spontanih in izzvanih splavov za 68,6 %.[57] Slovenija je sicer pri uporabi kontracepcije prednjačila. Na 1000 žensk ja namreč kontracepcijo uporabljalo 104,7 ženske, na Kosovu je bila ta številka občutno nižja –17,3.[58]
V kasnejših obdobjih so se na področju spolnosti odpirala nova vprašanja – v ospredje so npr. prišle spolne bolezni in tudi spolna usmerjenost.[59] Zavedati se moramo, da so bile določene oblike spolne vzgoje uspešnejše od drugih. Nekatere so se v praksi uveljavile, druge pa nikoli niso zaživele. Prav tako se je stopnja uveljavljanja spolne vzgoje razlikovala od republike do republike in od kraja do kraja. Kljub temu pa je opisano dogajanje zagotovo pomembno prispevalo k pravicam, ki se nam danes zdijo samoumevne. Na primeru lastne preteklosti, npr. pri prevpraševanju ustavne pravice do splava v času oblikovanja samostojne slovenske države, in dogajanja v sosednjih in bližnjih državah, npr. na Hrvaškem in Poljskem, se moramo namreč zavedati, da težko pridobljene pravice hitro lahko niso več samoumevne.[60]
Viri in literatura
Viri
SI AS – Arhiv Republike Slovenije
SI AS, 2101, Republiški sekretariat za zdravstvo Socialistične republike Slovenije.
SI AS, 1413, Vida Tomšič.
SI AS, 2102, Ministrstvo za zdravstvo, družino in socialno varstvo Republike Slovenije.
SI AS, 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko Ljudske republike Slovenije.
SI AS, 537, Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije.
SI AS, 616, Rdeči križ Slovenije.
Uradni listi
»Uredba o pogojih in postopku za dovolitev splava.« Uradni list FLRJ, XVL/9 (2. marec 1960), 221–222.
Literatura
Bogdan, Barbara. Reproductive regulation in socialist Yugoslavia: a social and cultural history. Doktorska disertacija, Monash University, 2020.
Borisov, P. Ginekologija na Slovenskem od nastanka do 80. let 20. stoletja. Ljubljana: SAZU, 1995.
Dobrivojević Tomić, Ivana. Za željeno roditeljstvo. Državna politika Jugoslavije u oblasti planiranja porodice 1945-1974. Istorija 20. veka 36/1 (2018), 119-132.
Dobrivojević Tomić, Ivana. Između nebrige i neznanja : Žene, seksualnost i planiranje porodice u Jugoslaviji (1918–1991). Beograd: Arhipelag, Institut za savremenu istoriju, 2022.
Dobrivojević Tomić, Ivana. Planiranje porodice u Jugoslaviji 1945-1974. Istorija 20. veka 34/2 (2016), 83-98.
Dobrivojević Tomić, Ivana. State and Parenthood : Family Planning Policy in Socialist Yugoslavia (1945–1991). V: Biopolitics in Central and Eastern Europe in the 20th century: Fearing for the nation (uredili Barbara Klich-Kluczewska, Joachim von Puttkamer in Immo Rebitschek), str. 99-120. London, New York: Routledge Taylor & Francis Group, 2022.
Dobrivojević Tomić, Ivana. Trajnost i promena : abortusna kultura, liberalizacija propisa i pokušaji seksualne edukacije stanovništva Jugoslavije (1918-1991). Prispevki za novejšo zgodovino 59/3 (2019), str. 113-131.
Fridl, Suzana. Moč in pomen seksualnosti. Diplomska naloga. Ljubljana, 2009.
Jeraj, Mateja. »Slovenska ženska društva med obema vojnama (1918–1941). Arhivi, XXIII/2 (2000).
Jeraj, Mateja. Slovenke na prehodu v socializem: Vloga in položaj ženske v Sloveniji 1945–1953. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005.
Kostić, Petar (ur.). Zbornik radova drugog kongresa ginekologa-akušera Jugoslavije u Beogradu 1953: Drugi tom, koreferati, slobodne teme i diskusija. Beograd: Savez lekarskih društava FNRJ, Savezni odbor ginekoloških sekcija, 1954.
Načrtovanje družine in spolna vzgoja: posvetovanje »O prizadevanjih za oblikovanje socialističnih odnosov med spoloma«, ki ga je priredila Zveza ženskih društev, Zveza prijateljev mladine, Ljudska mladina in Rdeči križ Slovenije dne 25. in 26. novembra 1961 v Ljubljani. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1961.
Pečaver, Albinca. »Problem dovoljenega splava, analiziran v delu komisij za dovolitev splava.« V: Načrtovanje družine in spolna vzgoja: posvetovanje »O prizadevanjih za oblikovanje socialističnih odnosov med spoloma«, ki ga je priredila Zveza ženskih društev, Zveza prijateljev mladine, Ljudska mladina in Rdeči križ Slovenije dne 25. in 26. novembra 1961 v Ljubljani, 22–28. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1961.
Remec, Meta. Bakh, tobak in Venera: Grehi in skušnjave v dolgem 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016.
Rožman, Irena. »Prolog v problematiko spolne vzgoje na Slovenskem v 20. stoletju.« V: Zgodovina otroštva, uredila Aida Škoro Babić idr., 397–408. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Ljubljana, 2012.
Rožman, Sara. »Geneza pravice do umetne prekinitve nosečnosti v nekdanji Jugoslaviji.« Ars&humanitas, 3/1-2 (2009), 301–325.
Simić, Ivan. Soviet Influences on Postwar Yugoslav Gender Policies. Palgrave Macmillan, 2018.
Tomšič, Vida. Ženska, delo, družina, družba. Ljubljana: Komunist, 1978.
Vehar, M. (2021). Spolna vzgoja v Sloveniji od spremembe družbenopolitičnega sistema po drugi svetovni vojni do konca 60. let. Doktorska disertacija. Filozofska fakulteta, Ljubljana.
Vehar, Maja. »Dezerterka, izdajalka naroda, morilka … Odnos do žensk.« Mladina (posebna številka, Zgodovina), 26. 3. 2021, 120–27.
Vehar, Maja. »Odnos partizanskega zdravstva do spolnega in reproduktivnega zdravja na Slovenskem.« Retrospektive, 2/1 (2019), 8–35.
Vehar, Maja. »Osvobajanje spolnosti: od golote do pornografije, od drugačnega dojemanja spolnosti do pravic istospolno usmerjenih.« Mladina (posebna številka, Zgodovina), 27. 11. 2020, 92–97.
Vehar, Maja. »Vzgoja za starševstvo na Slovenskem v obdobju 1945–1955.« Annales, 30/1 (2020), 133–146.
Vrščaj, Zima idr. Vajino skupno življenje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1961.
Žlebnik, Leon. »Naloge in družbena prizadevanja na področju spolne vzgoje.« V: Načrtovanje družine in spolna vzgoja: posvetovanje »O prizadevanjih za oblikovanje socialističnih odnosov med spoloma«, ki ga je priredila Zveza ženskih društev, Zveza prijateljev mladine, Ljudska mladina in Rdeči križ Slovenije dne 25. in 26. novembra 1961 v Ljubljani, 8–17. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1961.
Žlebnik, Leon. Ljudje med seboj: Del 3: Ljubezenska čustva in odnosi. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1957.
[1] Več o tem v: Fridl, Moč in pomen.
[2] Prav tam, 21.
[3] Remec, Bakh, tobak in Venera, 209.
[4] Rožman, »Prolog v problematiko«, 401.
[5] Rožman, »Geneza pravice do«, 302.
[6] Vehar, Spolna vzgoja v Sloveniji, 37–47.
[7] Jeraj, »Slovenska ženska društva«, 58.
[8] Tomšič, Ženska, delo, družina, družba, 21.
[9] Več o tem v: Vehar, »Odnos partizanskega zdravstva do spolnega«.
[10] S preučevanjem načrtovanja družine v celotni Jugoslaviji tako v času kraljevine kot socializma se ukvarja Ivana Dobrivojević Tomić v svojih delih:
Dobrivojević Tomić, Ivana. Između nebrige i neznanja: Žene, seksualnost i planiranje porodice u Jugoslaviji (1918–1991). Beograd: Arhipelag, Institut za savremenu istoriju, 2022.
Dobrivojević Tomić, Ivana. State and Parenthood : Family Planning Policy in Socialist Yugoslavia (1945–1991). V: Biopolitics in Central and Eastern Europe in the 20th century: Fearing for the nation (uredili Barbara Klich-Kluczewska, Joachim von Puttkamer in Immo Rebitschek), str. 99-120. London, New York: Routledge Taylor & Francis Group, 2022.
Dobrivojević Tomić, Ivana. Trajnost i promena : abortusna kultura, liberalizacija propisa i pokušaji seksualne edukacije stanovništva Jugoslavije (1918-1991). Prispevki za novejšo zgodovino 59/3 (2019), str. 113-131.
Dobrivojević Tomić, Ivana. Za željeno roditeljstvo. Državna politika Jugoslavije u oblasti planiranja porodice 1945-1974. Istorija 20. veka 36/1 (2018), 119-132.
Dobrivojević Tomić, Ivana. Planiranje porodice u Jugoslaviji 1945-1974. Istorija 20. veka 34/2 (2016), 83-98.
S proučevanjem vpliva sovjetske zveze na jugoslovansko politiko na področju spolov in spolnosti se ukvarja Ivan Simić:
Simić, Ivan. Soviet Influences on Postwar Yugoslav Gender Policies. Palgrave Macmillan, 2018.
Reproduktivne pravice v Jugoslaviji preučuje tudi Barbara Bogdan:
Bogdan, Barbara. Reproductive regulation in socialist Yugoslavia: a social and cultural history. Doktorska disertacija, Monash University, 2020.
[11] Več o tem v: Vrščaj, Vajino skupno življenje, 259, 263–264.
[12] Več o tem v: Jeraj, Slovenke na prehodu, 16.
[13] Vehar, Spolna vzgoja v Sloveniji, 25.
[14] Prav tam, 25–26.
[15] Rožman, »Geneza pravice«, 305–306.
[16] Prav tam, 306–307.
[17] Kostić, Zbornik radova drugog, 95–96; Borisov, Ginekologija na Slovenskem, 235.
[18] »Uredba o pogojih in postopku za dovolitev splava.« Uradni list FLRJ, XVL/9 (2. marec 1960), 221.
[19] Vehar, Spolna vzgoja v Sloveniji, 77.
[20] Več o tem v: Pečaver, »Problem dovoljenega splava«, 27.
[21] SI AS, 2101, šk. 54, fl. 54/1880, Prosilke, ki so jim dovolile splav komisije 1. stopnje (v letu 1960); SI AS, 2101, šk. 54, fl. 54/1880, Prosilke, ki so jim dovolile splav komisije 2. stopnje (v letu 1960).
[22] SI AS, 2101, šk. 59, fl. 59/2059, Poročilo o stanju ginekološke in porodniške službe v LR Sloveniji v. l. 1960–1961, 17. 3. 1962.
[23] SI AS, 2101, šk. 30, fl. 30/909, Uspesi i teškoće savetovalištva za kontracepciju u Jugoslaviji, 1958.
[24] Več o tem v: Vehar, Spolna vzgoja v Sloveniji, 124–143.
[25] SI AS, 243, šk. 79, fl. 79/1974, 24, Vabilo na 27. sejo Sveta zdravstvo in socialno politiko LRS, 17. 3. 1955.
[26] Prav tam.
[27] Prav tam.
[28] Borisov, Ginekologija na Slovenskem, 235.
[29] SI AS, 537, šk. 439, Gibanje za načrtovanje družine in spolna vzgoja v Sloveniji v minulih 15 letih in Akcijski program za obdobje 1970–1975.
[30] SI AS, 2101, šk. 30, fl. 30/909, Uspesi i teškoće savetovalištva za kontracepciju u Jugoslaviji, 1958.
[31] SI AS, 537, šk. 1487, fl. 2302, Cita Bole: Pregled nad razvojem prevencije splava v LRS do leta 1961, Historiat, julij 1961; SI AS, 2101, šk. 54, fl. 54/1877, Problematika prevencije splava v LRS.
[32] SI AS, 2101, šk. 35, fl. 35/1118, Pismo Sekretariata za narodno zdravlje Saveznog izvršnog veča Savetu za narodno zdravlje NR Slovenije, 7. 4. 1958. Več o tem v Vehar, doktorat, 90.
[33] SI AS, 2101, šk. 30, fl. 30/910, Zaključci sa savetovanja po pitanjima kontracepcije, uredbe o postupku za vršenje dozvoljenog pobačaja i seksualnog vaspitanja, održanog u Beogradu od 7 di 9 maja 1958 god; SI AS, 537, šk. 1487, fl. 2302, Cita Bole: Pregled nad razvojem prevencije splava v LRS do leta 1961, Informacija o spolni vzgoji, julij 1961.
[34] Žlebnik, Ljudje med seboj, 174.
[35] Žlebnik, Leon. »Naloge in družbena«, 8.
[36] Vehar, Spolna vzgoja v Sloveniji, 143–155.
[37] Načrtovanje družine in spolna vzgoja, 61–64.
[38] SI AS, 616, šk. 12, fl. 1 (Ljubljana, 1960), 2 (Zdravstvena prosveta, Ljubljana, 1960), Seminar za aktiviste Rdečega križa od 29. februarja do 5. marca 1960 v Radovljici, 48; Načrtovanje družine in spolna vzgoja, 61–64.
[39] Načrtovanje družine in spolna vzgoja, 51.
[40] SI AS, 616, šk. 15, fl. 2c, Seminar zdravstveno vzgojne komisije OO RK Ljubljana, Seminar za zdravstveno dejavnost, 15. 10. 1964.
[41] Vehar, Spolna vzgoja v Sloveniji, 165–226.
[42] Vehar, »Vzgoja za starševstvo«, 139.
[43] SI AS, 616, šk. 36, fl. socialna dejavnost, 1970, 07-VI-8 Planiranje družine, Gibanje za načrtovanje družine in spolna vzgoja v Sloveniji v minulih 15 letih in Akcijski program za obdobje 1970–1975, januar 1971.
[44] Valentinčič, Izobraževanje staršev, 89.
[45] SI AS, 616, šk. 36, fl. socialna dejavnost, 1970, 07-VI-8 Planiranje družine, Gibanje za načrtovanje družine in spolna vzgoja v Sloveniji v minulih 15 letih in Akcijski program za obdobje 1970–1975, januar 1971.
[46] Prav tam, 227–251.
[47] Prav tam, 253–299.
[48] Več o tem v: Vehar, Spolna vzgoja v Sloveniji; Vehar, »Vzgoja za starševstvo«.
[49] Rožman, »Geneza pravice do«, 313.
[50] SI AS, 1413, šk. 14, fl. 16, Resolucija o planiranju družine, 1969.
[51] SI AS, 2102, šk. 21, fl. 21/267, 130-1/72, Govor Zore Tomič.
[52] Rožman, »Geneza pravice do«, 313.
[53] Prav tam, 315.
[54] Prav tam, 316–317.
[55] Vehar, Spolna vzgoja v Sloveniji, 41–42.
[56] Tekavčič, »Raziskovalni zavod Margarete«, 50–51.
[57] SI AS, 616, šk. 62, zdravstvena vzgoja 1975, razno, akcijski program načrtovanja družine, Poročilo o uresničevanju akcijskega programa načrtovanja družine in spolne vzgoje v SRS za obdobje 1970–1975, 30. 4. 1975.
[58] Dobrivojević, »Za željeno roditeljstvo, državna politika Jugoslavije u oblasti planiranja porodice 1945–1974,« 129.
[59] Več o tem v: Vehar, »Osvobajanje spolnosti«.
[60] Več o tem v: Vehar, »Dezerterka, izdajalka naroda, morilka«.