Pomembnost spolne vzgoje in primer modela celostne spolne vzgoje: Pogovor z Gabrijelo Simetinger
Vabljene_i k branju pogovora s seksologinjo, ginekologinjo in porodničarko Gabrijelo Simetinger.
Foto: Šimen Zupančič
Gabrijela Simetinger je ob študiju medicine študirala tudi socialno delo, po specializaciji iz ginekologije in porodništva pa opravila še specializacijo iz spolne medicine. Kmalu za tem je na Fakulteti za družbene vede doktorirala iz sociologije, in sicer na področju ženske seksualnosti. Poleg tega, da se ukvarja z ginekologijo in porodništvom, dela kot medicinska seksologinja in zdravi ženske spolne motnje. Znana je tudi Evropi, saj je dejavna v Evropskem združenju za spolno medicino – ESSM (European Society for Sexual Medicine), v okviru katerega je od leta 2018 članica izobraževalnega odbora, lani pa je postala še članica znanstvenega odbora za žensko zdravje.
Kaj je celostna spolna vzgoja?
Celostna spolna vzgoja poleg biomedicinskega pristopa zajema tudi ostale pomembne vidike: področje čutnosti, področje intimnosti, področje spolne identitete in področje seksualizacije.
Področje čutnosti vključuje stopnjo zavedanja, sprejemanja uživanja v svojem telesu in v telesu drugih. Področje intimnosti opredelimo kot način, kako izražamo potrebo po bližini z drugo osebo. To vključuje skrb za drugega, imeti rad, ljubiti, zaupanje, ranljivost, samorazkrivanje, zmožnost čustvene navezave. Področje spolne identitete opredeljuje načine, kako se doživljamo kot spolna bitja: naš biološki in družbeni spol, identiteto spola, spolne vloge, spolno fluidnost itn. Seksualizacija pa opredeljuje način, kako uporabljamo svojo seksualnost: flirtanje, zapeljevanje, zajema pa tudi negativne vidike, kot so manipulacija z drugimi ali nadzor nad njimi, odtegovanje spolnega stika, spolno nadlegovanje, zloraba, incest, posilstvo. Mediji s svojo sporočilnostjo imajo na tem področju zelo pomembno vlogo.
V šolah največ slišimo o spolnem zdravju in reprodukciji, predvsem o kontracepciji in spolno prenosljivih okužbah. Kljub temu pa tudi v tem delu manjka še precej. Ne omenjajo na primer vseh spolnih praks, kot so oralni in analni seks, samozadovoljevanje itd., ampak se osredotočajo predvsem na preprečevanje prenosa neželenih okužb in nosečnosti.
Kako se vsa ta področja vključujejo v spolno vzgajanje?
Celostna spolna vzgoja, o kateri govorim, je le eden od mogočih modelov. Obstajajo tudi drugi, vendar je meni ta najbližji. Pri vsakem modelu je ključno, da spolna vzgoja poteka v okviru naših vrednot.
S področjem spolnega zdravja in reprodukcije se največ ukvarjajo zdravstveni delavci, področje spolne identitete pokrivajo družboslovci, ostala področja, predvsem čutnost, pa so bolj spregledana.
Kako lahko izobražujemo o čutnosti?
Obstaja program, ki pokriva vsa ta področja in ki razlaga, česa bi se otrok pri določeni starosti moral naučiti in česa bi se moral zavedati. Z delom je treba začeti že pri drugem letu starosti, in sicer tako, da otroka učimo zavedanja o njegovem telesu. To je za področje razvoja čutnosti, samozavedanja in spolne identitete zelo pomembno. Otroke učimo, da imamo različna spolovila, kateri dotik mi je všeč in katerega ne maram, česa se drugim dovolimo dotakniti in česa ne. Pomembno je namreč, da že takoj v otroštvu začnemo delati na zavedanju. Tako v bistvu pokrijemo vsa prej našteta področja. Hkrati je pomembno tudi, da otroke naučimo postavljati meje: to je moje telo, ne dovolim, da se ga kdorkoli dotika; ne dovolim, da se kdo dotika tega dela telesa; ne dovolim, da se ga dotika na takšen način. To na primer pomeni, da hkrati z oblikovanjem samozavedanja in postavljanjem meja izobražujemo tudi proti spolni zlorabi ali manipulaciji.
Pomembno je, da pozneje, v obdobju adolescence, veš, kaj si želiš, kakšnega dotika si želiš, da poznaš svoje telo, da drugim lahko poveš, kaj si želiš, in da ti drugi želje na pravilen način izpolni. Tu gre za podajanje soglasja. Šele če se vsega tega zavedaš, to lahko tudi udejanjaš: najprej moraš to vedeti, ozavestiti, poznati svoje telo in se toliko opolnomočiti, da znaš to nekomu predstaviti, od njega na primeren način zahtevati in se postaviti zase.
Kje vse smo deležni spolne vzgoje?
Prva sporočila o svojem telesu, o dojemanju telesa, dobiš v primarni družini. To so tudi najmočnejša sporočila, ki so pogosto nezavedna: otrok sliši in vidi, kako se nekdo vede, kakšen odnos ima do drugih in do določenega predela telesa, kakšne besede uporablja za določene dele telesa, kako stvari, ki so povezane s spolnostjo, poudarja, s kakšnim tonom kaj omenja, kakšni sta njegova telesna govorica in drža itd. S tem dobi sporočilo, kaj je v redu in kaj ne. Vse te podtone otrok razume. Primarna družina je zelo pomembna, česar se premalo zavedamo, in strokovnjaki pravijo, da bi morali s spolno vzgojo v bistvu začeti pri odraslih, da bi potlej lahko že od samega začetka pravilno vzgajali otroke. Najprej morajo odrasli ozavestiti svoja pravilna in nepravilna prepričanja in stališča v zvezi s spolnostjo, da lahko naprej podajajo zdrava sporočila.
Primarna družina je tako v odnosu do spolnosti najpomembnejša. Potem pa so tu seveda ustanove, ki bi lahko bile bolje opremljene s pravilnim znanjem o človeški spolnosti in bi lahko nadgrajevale primarna sporočila o spolnosti. To so vrtci in šole. Če o spolnosti v šoli predava zunanji predavatelj, bi morali upoštevati dejstvo, da mora biti pri predmetu spolna vzgoja v šoli prisoten tudi učitelj, saj se otrokom včasih kasneje porajajo dodatna vprašanja, ki jih nato zastavijo učitelju, in ta učitelj mora biti usposobljen dodatno svetovati oziroma tudi pomagati otrokom, če imajo kakšno stisko. Pri nadaljnji vzgoji so pomembne institucije, v katerih preživimo največ časa.
V prvih dveh predavanjih-performansih se je ekipa ukvarjala s tem, da spolna vzgoja lahko zmanjša pogostost spolnih motenj. Zakaj natanko je pomanjkanje spolne vzgoje eden izmed vzrokov za boleče spolne odnose?
Ženske imajo spolne odnose kljub temu, da so boleči, kar se pri moških navadno nikoli ne zgodi. Zakaj je tako? Z raziskavo so dokazali, da zato, ker je penetracija – vaginalni spolni odnos – še vedno norma vsakega heteroseksualnega odnosa, ker so partnerjeve seksualne potrebe bolj pomembne kot tiste pri ženski in ker si želi zadržati odnos. Ženske je strah, da jih bo partner zapustil, če bodo jasno izrazile svoje potrebe. To so še vedno prisotna privzgojena prepričanja. V tradicionalni spolni vzgoji hčerke še vedno dobijo sporočilo, da je njihova dolžnost ustreči moškemu, kar se jim usidra nekam v podzavest. Kljub temu da se zavedajo, da to ni najbolje, to podzavestno še vedno počnejo. Ne vedo niti, da lahko preizkusijo kakšno drugo spolno prakso, drugačen spolni položaj, pa bi bilo lahko obema dobro: namesto intercoursa na primer outercourse [torej namesto penetrativnega seksa najrazličnejše spolne prakse, pri katerih do penetracije ne pride], pri katerem se ženska počuti kot enakovredna partnerica.
Celotna družbena klima zelo poudarja koitalni imperativ. To je tradicionalni pristop k spolni vzgoji: bistven je koitus – vaginalni spolni odnos. Družbena konstrukcija današnjega sveta je namreč zelo falocentrična, torej usmerjena v penis – moški spolni ud, ki mora vedno delovati na najrazličnejše načine, in vsi morajo ves čas doživljati ogromno orgazmov. Užitek pri seksu pa ostaja v drugem planu. Veliko bolj kot zanj gre za predstavo.
Je spolna vzgoja nekaj, kar nas lahko opolnomoči v spolnosti?
Zelo, že na samem začetku in tudi pozneje, v starosti. Pomembno je, da se zavedaš, da moraš svojo spolnost prilagajati svojim zmožnostim in težavam, ki jih imaš. Če zboliš ali imaš na primer kakšno operacijo, spolni odnos mogoče ne bo več enak, in če si odprt in si se pripravljen učiti, je svojo spolnost in užitek v starosti veliko lažje redefinirati. Pri vsakem moškem se slej ko prej začnejo težave z erekcijo in takrat so na voljo drugi načini za doživljanje užitka, druge spolne prakse … Če si prepričan, da je vaginalni spolni odnos edini pravi, pa enakega užitka pri drugih spolnih praksah niti ne moreš doživeti.
Ali lahko spolna vzgoja pripomore k enakosti spolov?
Absolutno! ABC feminizma se začne pri pravilni spolni vzgoji. Feministična seksologinja Leonor Tiefer govori prav o tem.
Bi še kaj dodali?
V biomedicinskem delu spolne vzgoje pogrešam natančnejšo predstavitev, kaj se v puberteti dogaja z našimi spolovili. Še vedno prevladuje mišljenje, da imajo punčke luknjico, fantkom pa spolovilo zraste. Ampak tudi dekletom zunanje spolovilo zraste in to jih lahko zelo prestraši. Zato bi bilo zelo pomembno, da bi bili tudi anatomija in fiziologija dogajanj v puberteti, kot so npr. spontane erekcije, vključeni v medicinski del spolne vzgoje.
Svetovno združenje za spolno zdravje zelo poudarja, da bi se morali pri spolni vzgoji pogovarjati tudi o užitku. Zato je poznavanje telesa pomembno: šele tako lahko v njem uživam. Vsak mora vedeti, kaj si želi, kako doseči, da lahko v svojem telesu uživa, in da se vzajemno učimo, kako drug drugemu omogočiti užitek. Ker bistvo spolnega odnosa ni orgazem, ampak užitek.
Za konec bi dodala, da mora biti vse, kar pri spolni vzgoji obravnavajo, utemeljeno na medicini, ki je podprta z dokazi, in ne na mitih in prepričanjih, ki zelo krojijo našo spolnost.