Zorka Potisk: “Otroci imajo svoje dostojanstvo. Ves čas ga moramo varovati in spoštovati.”

Biološki kabinet Zorke Potisk na Gimnaziji in srednji šoli Kočevje je tudi zatočišče in prostor, kamor se dijakinje_i lahko zatečejo po pomoč glede najrazličnejših tem. Tam so jim vedno na voljo tamponi, vložki, mini trampolin in blazinice iz blaga, kamor se lahko osebe z menstrualnimi bolečinami za trenutek uležejo, pa tudi športni copati, dežniki in še marsikaj, kar lahko mladostnicam_kom pomaga pri različnih zagatah in neprijetnostih. Tja se dijakinje_ki prihajajo zaupat in po nasvete. Zorka Potisk pravi, da verjetno zato, ker se z njimi pogovarja o spolnosti: in če se lahko odkrito pogovarjajo o temi, ki je tabu, se najbrž lahko tudi o vsem drugem.  

Zorka Potisk je v diplomski nalogi raziskovala vlogo učiteljic_ev biologije pri spolni vzgoji gimnazijk_cev in se po odmevnem zagovoru, ki je njene takratne profesorice_je presenetil in navdušil, vrnila v Kočevje ter začela tam poučevati. Nekdo iz komisije ji je še navrgel, da je škoda, da gre iz Ljubljane, ampak v prepričanju, da si kočevska mladina zasluži pogovore o spolnosti in intimnih odnosih prav enako kot mladina z dugih območij, se je po študiju vrnila v domači kraj in tam začela svoje delo, glede na vtis, ki smo ga dobile po srečanju z njo, bi mu prav lahko rekli kar poslanstvo. Že na samem začetku jo je ravnateljica podprla pri tem, da bi vodila obvezne izbirne vsebine (OIV) o spolnosti, in začelo se je prav z urami OIV. Kasneje so to postali družabni dogodki, ki so jih obiskovale_i tudi mladostnice_ki, partnerke_ji šolajočih se na kočevski gimnaziji. Pozneje se je to sicer končalo, vendar Zorka Potisk teme, povezane s spolno vzgojo, odtlej intenzivno vključuje v pouk in jih prepleta s tistimi iz kurikuluma za biologijo. Poleg tega prostovoljno gostuje pri razrednih urah v programih, ki nimajo predmeta biologija, pa tudi na drugih šolah, tako osnovnih kot srednjih (zelo uspešno je bilo njeno večletno sodelovanje z dvema osnovnima šolama v Mariboru). 

V kočevski srednji šoli se dijaki_nje v sklopu dveh ur biologije tedensko soočijo tudi s temo intimnih odnosov med ljudmi. Zorka Potisk učenke_ce postopoma pripravlja na pogovore o spolnosti. »Treba je vzpostaviti medsebojno zaupanje. Mislim, da ni kar kdorkoli primeren za poučevanje spolne vzgoje, zato nimam prave ideje, kako bi to sistemsko (lahko) uvedli, kdo bi to izvajal. Sicer bi bilo bolje nekaj kot nič, ampak mislim, da je za delo s to populacijo treba imeti tudi kompetence z drugih področij (sociologija, psihologija) in veščine za ravnanje in odzivanje v razredu.«

Poleg izsledkov in objav strokovnjakinj, ki že desetletja raziskujejo to področje ter ozaveščajo in poučujejo tudi učitelje, Zorka samoiniciativno redno spremlja objave dr. Bojane Pintar, novonastale diplomske naloge o spolni vzgoji, njen najpomembnejši in najobsežnejši vir pa so, kot pove, mladostnice_ki, s katerimi je nenehno v stiku. »Vesela sem vsake izkušnje, ki jo delijo z mano, saj so njihove izpovedi najdragocenejše informacije o tem, kaj se dogaja in kaj doživljajo generacije mladostnic_kov.«

Spolnost pogosto obravnava s pomočjo znanja in zgodb, ki jih je nabrala v svojih dolgoletnih izkušnjah. Je pa, kot opozori, treba znati te zgodbe vsebinsko umestiti, jih narediti poučne in ne zastrašujoče. »Pri pogovarjanju in učenju o spolnosti, lahko zelo hitro narediš napako: mimogrede lahko daš kako opazko ali pa z s kako drobno gesto porušiš vse, o čemer si maloprej govoril. Če dijaki_nje začutijo, da nisi iskren in dobronameren, izrečene besede izgubijo težo in prepričljivost. Pogovori o spolnosti so občutljiva stvar, tudi glede načina, kako kot učitelj_ica nastopiš. V naši družbi je spolnost tabu – težko se odkrito pogovarjamo o tem, zato se je treba teme lotiti z resnostjo, suverenostjo strokovnjakinje_a, ki ve, kaj govori, kako naj govori in s kom govori. Torej brez šal o spolnosti, posmehovanja in zadržkov.«

Zorka Potisk se spolne vzgoje loteva kot kompleksne teme, ki je veliko več kot le seznam delov telesa, zato pri svojih urah preko poglobljenega razumevanja anatomije razpira še druge teme. Razloži na primer, da žensko telo nima prostate, zato analne izkušnje moških ni mogoče primerjati s podobno izkušnjo ženske, zlasti ne mladega dekleta, ki ji partner vsiljuje analni spolni odnos z argumentom, da »to počnejo vsi, samo ti nočeš«. Te teme potem povezuje s temami intimnosti, bližine, grajenja medčloveških odnosov, čustev: »Predvsem veliko pozornosti posvetim pogovoru o partnerskem odnosu, ki sčasoma pripelje do intimnosti; skratka: spolnost naj bi bila pika na i kakovostnemu in osrečujočemu medosebnemu odnosu.«

To tudi učenke_ce najbolj zanima: »Velikokrat vstopanje v spolno življenje predstavlja za mladostnike_ce velik pritisk, nekaj, kar bi morali_e že početi, pa ne vedo kako. V pogovorih jih prepričujem, naj si pustijo čas in priložnost, da odnos dozori, da bodo zagotovo vedeli_e, kdaj je pravi čas in kdo prava oseba, to začutijo in potem ni treba veliko razmišljati. Velikokrat mi pripovedujejo, da spijo kar z nekom, zgolj zato da se lahko potem o tem pogovarjajo, da imajo to izkušnjo, da niso izključene_i in da lahko sodelujejo v pogovoru. Predvsem fantje me na primer pogosto sprašujejo o tem, kako sploh osvojiti dekle. Ker je njihov glavni vir komercialna pornografija in jim ni jasno, kako pristopiti, kateri so koraki zbliževanja. Te pogovore o intimi in odnosih res pogrešajo. Mnogokrat se zdi, da bi rade_i preskočile_i izgradnjo čustvenega medosebnegaodnosa in takoj prešle_i na spolni odnos. Morda pa gre za nezavedno evolucijsko dejstvo oz. pridobitev, hahaha …«

Raziskave kažejo, da je najpogostejši razlog za prvi spolni odnos pri mladostnikih_cah ljubezen, takoj drugi pa naključje, zato skuša Zorka Potisk mlade pripraviti tudi na trenutke, ko ne bodo mogle_i razsodno razmišljati: »Dijaki_nje so mi opisale_i naključja, ki so botrovala nepremišljenosti: spolni odnos se je zgodil brez pričakovanja in priprav. Pojasnjujem jim, da se morajo ‘zavarovati pred samo_im seboj’ in se pripraviti na trenutke, ko bodo popustile vse zavore. Najmanj, kar morajo storiti, je, da se zaščitijo pred spolno prenosljivimi boleznimi in neželeno nosečnostjo.«

V pogovorih z dijaki_njami se profesorica dotika tudi nasilja, predvsem zato, da bi se naučile_i, da ne smejo dopustiti nikakršnega nasilja nad sabo (čustvenega, ekonomskega, telesnega …), pa tudi zato, da se zavejo, da ga morda povzročajo same_i. Z odpiranjem teh tem v pogovorih o različnih primerih nasilja v partnerskih odnosih in o zoperstavljanju nasilnemu vedenju si prizadeva, da bi učenke_ci nasilne vzorce čim prej prepoznale_i, da bi se lahko postavile_i zase in jih prekinile_i. Glede vloge šolskih sistemov pri spreminjanju patriarhalnih vzorcev pa pravi takole: »Ne vem, koliko točno lahko šola vpliva na spreminjanje nasilnih vzorcev v družinah. Morali bi imeti delavnice, terapevtske delavnice, na katerih bi ljudi z leti pripeljali do spreminjanja družbenih vzorcev. Super bi bilo, če bi lahko imeli izobraževanja o medosebnih odnosih v obliki taborov. Dijaki_nje bi bile_i ves teden odmaknjene_i od domačega okolja, na taboru pa bi imeli_e priložnost sodelovati z antropologi_njami, psihologi_njami, sociologi_njami, zdravnicami_ki … Občasna obravnava teh tematik v šolskih klopeh je sicer boljša kot nič, a dijaki_nje sami_e pravijo, da si želijo neobremenjenih pogovorov z odraslimi, ki jim zaupajo. Življenjski slog današnjih staršev pogosto pušča premalo prostora in časa za kakovostne pogovore o življenju na sploh. Ugotavljam, da otroci danes komunicirajo drugače ali pa sploh ne znajo primerno komunicirati, zato so vedno bolj odtujeni od odraslih in od sovrstnikov.«

Z leti izkušenj in ob spremljanju različnih generacij Zorka Potisk opaža, da trenutne generacije vedno manj poznajo svoje telo. »Dijakinja mi je povedala zgodbo o svoji prijateljici, ki je stara 25 let in ima spolne odnose že sedem let, pa ni vedela, da sta nožnica in sečnica ločeni. Prepričana je bila, da se s tamponom ne da lulati. In ko slišim take zgodbe, si rečem, glej, ni dovolj, da imajo vse na spletu. Ravno tu je problem: mladi imajo zaradi vsebin, ki prikazujejo enostranski pogled na spolnost in odnose med spoloma, napačne predstave o zdravi in odgovorni spolnosti. Dokler bom lahko in dokler bodo dijaki_nje hoteli_e, bom znanje in izkušnje delila z njimi v želji, da jih opolnomočim na področjih, ki jih zanimajo, in na tistih, ki jih zanimajo, pa si o njih ne upajo vprašati.«  

Spoznati Zorko in se pogovarjati z njo je navdihujoče, saj iz njenih pripovedovanj in spoznanj vejeta neverjetno zanimanje za mladostnice_ke in poklicanost skrbeti zanje, in prepričane smo, da je primerov krasnih posamičnih pobud v vzgojno-izobraževalnih zavodih še veliko. Bi si pa želele, da bi bile take teme čim manj odvisne od posameznikove volje in sposobnosti, ampak bi pot v izobraževanje našle preko sistemskih rešitev.